Duševne motnje vse pogostejši pojav pri otrocih in mladostnikih

Duševne motnje vse pogostejši pojav pri otrocih in mladostnikih

Med slovenskimi otroki in mladostniki je v zadnjih letih opaziti porast anksioznih motenj, medtem ko poseben trend depresije ni opazen. Porast opažajo predvsem pri dekletih in starejših mladostnikih. Zaskrbljujoča ostaja razlika med deležem mladih, ki poročajo o depresiji in anksioznosti oziroma njunih simptomih, in deležem tistih, ki poiščejo strokovno pomoč ter prejmejo ustrezno obravnavo.
 
Ker lahko starši bistveno pripomorejo k preprečevanju in obvladovanju duševnih motenj mladih, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pripravili priporočila za zmanjšanje tveganja za razvoj in boljše obvladovanje depresije in anksioznih motenj otrok in mladostnikov.
 

Porast depresije med mladimi

Po podatkih zadnje raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, ki je zajela slovenske 11, 13 in 15 letnike, je leta 2014 o subjektivnih občutjih depresivnosti (ki ne pomenijo nujno diagnoze klinične depresije) poročala dobra petina sodelujočih. Po podatkih ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu pa je istega leta okoli 5,6 odstotkov 15 do 19 letnikov poročalo o anksioznosti v zadnjem letu in 7,7 odstotkov o depresiji. Glede na diagnostične kriterije so se vsaj blagi simptomi depresije pojavljali pri skoraj tretjini (29 odstotkih) mladih. 
 

Na razvoj tovrstnih motenj vplivajo številni dejavniki

Na razvoj anksioznih motenj in depresije vplivajo številni dejavniki, in sicer individualni, družinski, družbeni, okoljski, skupnostni in kulturni dejavniki. Medtem ko imamo na nekatere dejavnike manj vpliva, lahko na druge z različnimi ukrepi vplivamo v večji meri. Na dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov pomembno vpliva predvsem toplo in spodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši. 
 
 
Anksiozne motnje in depresijo prepoznavajo po nekaterih tipičnih znakih oziroma spremembah, ki odstopajo od običajnega vedenja in se pri otrocih ter mladostnikih lahko nekoliko razlikujejo od odraslih. Za obe motnji je značilno, da otrok oziroma mladostnik kaže nekatere spremembe, ki odstopajo od njegovega običajnega stanja in da te spremembe trajajo skozi daljše obdobje, na primer nekaj tednov ali več.