Resnična izpoved bolnice s paničnimi napadi: »Mislila sem, da bom umrla, za tem sem pristala v temi!«

Resnična izpoved bolnice s paničnimi napadi: »Mislila sem, da bom umrla, zatem sem pristala v temi!«

Vsakdo izmed nas se je v življenju že srečal s stresom, občutkom nemoči, strahom ali tesnobo. Nič od naštetega pa se ne more kosati s paničnim napadom, ki ohromi telo in popolnoma prevzame kontrolo nad lastnim telesom in življenjem nasploh. Panični napad je v resnici tako intenzivno doživetje, da njegove resnične razsežnosti pozna le tisti, ki ga je zares doživel. V članku povzemamo resnično zgodbo mladenke, ki je v nekem trenutku življenja, doživelo kolaps, in ji je za vedno spremenil pogled na svet.

Na prvi pogled čisto običajno dekle, ki v sebi skriva pravo borko

Klara (osebo smo preimenovali) je oseba, ob kateri začutiš toplino in pristnost. Je nasmejana in pozitivnega duha. Za tem nasmeškom pa se skriva težka življenjska zgodba ob kateri se človek preprosto zamisli. V cvetu mladosti se je soočala z različnimi težavami in izgubami, ki so pustile globoke sledi v njeni duši in telesu.

Klara: "Bila sem družabna, nenehno v središču dogajanja. Od nekdaj sem bila tiste vrste oseba, ki je počela VSE in še VEČ. Poleg vsega sem bila globoko v sebi zelo ambiciozna. Želela sem biti v nečem zares dobra in uspešna. Ker pa me je zanimalo čisto preveč stvari, se nisem nikoli osredotočila zgolj na eno, ampak sem venomer »skakala iz ene stvari na drugo« in še vmes počela milijon različnih. Še preden pa sem nekaj zares »obvladala«, je moja pozornost že ušla na nekaj novega, »bolj zanimivega ali drugačnega«. Ne glede na vse sem vsako stvar poskušala storiti perfektno in k temu vlagala tudi vse napore. Bila sem tudi »pridna« učenka, no recimo raje, da sem bila vestna. Vsako učno snov sem dodelala do zadnje pike. Vsak izpit sem želela opraviti z odliko. Vedno znova sem sebi in drugim želela dokazati, da zmorem. Tudi, če sem na koncu koncev zmogla, s tem nisem dobila nobene potrditve, še sama sebi si jo nisem dala. V ozadju je bilo vedno »lahko bi pisala ali naredila še bolje«. Milo rečeno, do sebe sem bila stroga, včasih kar preveč ... nikoli nisem bila zares zadovoljna, izpopolnjena, vedno se mi je zdelo, da lahko delam še več stvari, bolje …. zame ni bilo nič nikoli dovolj dobro … Seveda se mi ni zdelo, da karkoli počnem narobe. Mera samo kriticizma je vendarle zaželena – da smo lahko še boljši, sem si pravila. Dokler se mi ni moje telo uprlo in reklo, da me ima dovolj. Stara sem bila 19 let …"

»Kaj se mi dogaja? A me bo zadela kap?«

»Začelo se je kot strela z jasnega, brez opozorilnih znakov. S sošolcem sva sedela na kosilu in se smejala odgovorom kolokvija, ki sva ga tik pred tem odpisala. Nakar se je začelo: srce mi je začelo nenadzorovano biti, občutila sem slabost. Moje misli so začele švigati iz ene skrajnosti v drugo. A me bo zadela kap? Bom pred vsemi izgubila zavest? O moj bog, kako me bodo gledali drugi, če se bom onesvestila? Bom umrla? Me bodo uspeli rešiti? A naj mu povem? Vprašanj ni bilo konca, in bitju srca se je pridružila še vrtoglavica. Še ni bilo konca, začelo me je oblivati ... Nisem mogla več. Rekla sem sošolcu, da se ne počutim v redu, poklicala natakarico, plačala in odhitela na avtobus,« v eni sapi pripoveduje Klara. »Nič hudega slutečemu sošolcu, sprva ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja z mano, a iz vidne uvidevnosti ni drezal vame. Moje stanje se je po odhodu iz gostilne le še stopnjevalo. Pa tako sem si želela uiti trenutni situaciji. Stopila sem na trolo in se z mislimi na varno zavetje odpeljala proti domu. Takoj ob vstopu na trolo se je prejšnjim simptomom pridružilo še drgetanje. Srce mi je bilo tako hitro in glasno, da sem ga dobesedno slišala. Na enkrat sem imela občutek, da ves avtobus ve za moje težave, da mi o nenavadni zdravstveni krizi piše na čelu, vsak pogled mimoidočih je moje sume le še podkrepil. Motili so me zvoki, hihitanje, postrani pogledi – skratka vse. Mislila sem, da se mi bo zmešalo, in to dobesedno. Črne misli so popolnoma prevzela kontrolo nad mojim telesom. Rekla sem si, če moram umreti, hočem umreti vsaj vstran od množice neznancev, sama. Tik pred končno postajo sem klonila težavi in predčasno zapustila trolo. Mislila sem si, da mi bo svež zrak prijal, da bo naposled vsega konec. Ni bilo čisto tako, moje telo se je umirilo šele po prihodu v stanovanje. Tako se je začela moja borba, borba z začaranim krogom, in življenjem samim ...« Klara. 

Zahrbtnost paničnega napada

Panični napad je nenaden pojav intenzivnega strahu ali nelagodja, ki doseže vrhunec v nekaj minutah in vključuje vsaj štiri od sledečih simptomov: pospešen utrip srca, potenje, drhtenje, hitro dihanje, bolečine v prsih, slabost ali bolečine v trebuhu, omotičnost, vročinske valove, mravljinčenje, občutek neresničnosti (derealizacija) in ločenosti (depersonalizacija) od sebe, strah pred izgubo nadzora, strah pred smrtjo.

Panični napadi nastopijo nenapovedano, »kar od nikoder« in to brez kakršnekoli vidne provokacije in specifičnega razloga. Človek s panično motnjo začuti nelagodje in nemir, sledijo mu različni simptomi. Vsega tega se seveda zelo prestraši, kar je nekako normalen odziv, to pa dodatno pospeši srčni utrip. Človekova prva misel je: »Pred vsemi se bom onesvestil!« Tesnoba se stopnjuje, človek se počuti dezorientiran, zdi se mu, da izgublja stik z resničnostjo ali sam s sabo. Obenem je čedalje bolj zbegan, saj ne zmore ugotoviti vzroka za tako počutje. To sproži naslednjo misel: »Meša se mi, izgubljam razum«. Napad navadno doseže vrhunec po desetih do petnajstih minutah. Žrtev napada v grlu čuti kepo, ki utripa v ritmu ponorelega srca, začne jo dušiti, v prsih jo zbada ali boli, zdi se ji, da ji bo srce izskočilo iz prsnega koša. Strah se stopnjuje do panike, ko sledi misel: »To je to, vsak hip me bo infarkt, razneslo mi bo srce, umiram!«

Sproži se neobvladljiva želja, da bi pobegnili iz situacije, ki je vzbudila tako strašljive in skrb vzbujajoče občutke: marsikdo se začne nemirno vesti, pohajkovati, in vse, kar želi je, da nemudoma zapustiti prostor. Če pa iz kakršnega koli razloga ne more zapustiti prostora, se panika še stopnjuje. Ne malo ljudi se v takih trenutkih odloči poiskati nujno medicinsko pomoč.

Panični napad ali tesnoba? Kaj doživljam?

Razlika med tesnobo in paničnimi napadi obstaja, vendar je med njima tanka ločnica. Tesnoba ima predispozicijo za nastanek paničnih napadov in panične motnje.

Treba je poudariti, da tudi tesnobne napade pogosto spremljajo zgoraj omenjeni fizični simptomi, a se ti od paničnih napadov razlikujejo po intenzivnosti in trajanju simptomov.

"Kaj je bilo to? Zakaj se mi je to ravnokar zgodilo?"

Klara se je tako, kot bi se vsaka oseba, lotila raziskovanja simptomov, ki jih je malo prej doživela. Sprva ni vedela, kako ubesediti svoje doživljanje in na katerem naslovu iskati informacije. Zbegana in prestrašena je svoje težave najprej zaupala prijateljicam in mami, čeprav z občutkom sramu, saj si sprva ni želela priznati, da se ji je lahko kaj takega zgodilo. "Pristala sem v temi ... ". 

Več o tem pa v nadaljevanju zgodbe.